4. Mednarodni Festival gorniškega filma Domžale

10. - 14. Maj


SILVO KARO v Nedelu


Tista lepa (osemdeseta) leta

Sam v steni – dobesedno: 24-letni Alex pleza v velikih stenah brez naveze in brez vrvi. Kevin, »enoroki plezalec«, osuplja s svojimi drznimi vzponi. Prvi, vratolomni smučarski spust z gore St. Elias na Aljaski, medtem ko se prožijo in pršijo plazovi. Mladi nomad Quizilol si prizadeva sredi mongolske prostranosti dokazati svojo zrelost in ljubezen do lepe Solongo ... To so filmi iz izbora 46 na letošnjem Mednarodnem festivalu gorniškega filma, ki je začenja jutri in bo do petka potekal v ljubljanskem Cankarjevem domu.

»Gorniški svet je bil za film vedno zanimiv in mikaven. Potem ko so stekle prve filmske kamere, so jih že zanesli v gore. Pred nekaj več kot stotimi leti so na filmska platna prišli prvi dokumentarni filmi izpod mogočnih gora Matterhorn in Mont Blanc …« je ob robu festivala zapisal njegov direktor Silvo Karo.
Silvo Karo, domžalski alpinist, bi bil zlahka sam filmski protagonist: spada med legende slovenskega alpinizma s plezalnim opusom 1850 vzponov (v Alpah, Patagoniji, Himalaji, Yosemitih, Paklenici ...), od tega 170 prvenstvenih in več hitrostnih. Z njim smo se pogovarjali pred začetkom festivala, na katerem bodo predvajali 46 filmov, povečini tujih produkcij, v kategorijah plezanje, alpinizem, gore, šport in avantura ter gorska narava in kultura. Na ogled bosta slovenski retrospektivi V Martuljkovem raju in V spomin Marijana Lipovška ter razstava Matevža Lenarčiča Alpe – kot jih vidijo ptice, o plezanju in alpinizmu pa bodo spregovorili lani najuspešnejši slovenski alpinist Luka Lindič, Leo Houlding in Rolando Garibotti.

Letos je festival četrto leto; po prvem na Bledu leta 2002 je sledil premor, zdaj je tretje leto zapored. Medse vas sprejema mednarodno združenje gorniškega filma (International Alliance for Mountain Film); kaj pa v Sloveniji, ste si že zagotovili prepoznavnost?

Vsekakor si želimo večjega obiska, ampak zdaj vemo, da to zahteva čas. V Gradcu (tam so prvi festival gorniškega filma pripravili leta 1986, op. p.) so mi povedali, da so začeli z dva tisoč, tri tisoč obiskovalci, zdaj jih imajo tudi enajst tisoč. Mogoče smo bili na začetku preveč ambiciozni, mislili smo, da bomo kar polnili dvorane, toda – enega dogodka se resda udeleži vsa gorniška srenja, da bi se jih več v štirih dneh (no, letos bo festival prvič pet dni), pa je nemogoče. Drugih gledalcev pa tudi ni bilo veliko. A obiskovalcev je vseeno iz leta v leto več, letos jih pričakujemo kakšnih štiri tisoč. Si pa tudi želimo, da bi na festivalu črpali zamisli naši avtorji in producenti gorniških filmov, da bi bila torej tudi slovenska gorniška produkcija večja in bi našo gorniško kulturo izvažali na festivale v tujino.

V Sloveniji bi za gorniški film oziroma produkcijo le stežka rekli, da cveti. Na nacionalni televiziji, recimo, so umaknili s programa edino domačo oddajo o gorah – čeprav je imela precej zvestih gledalcev.

Po umiku oddaje Gore in ljudje na nacionalni televiziji (konec leta 2001, op. p.) je dejansko veliko ljudi spraševalo, kdaj jo bodo začeli spet predvajati; imela je dobro gledanost. Tako so ljudje pričakovali vsaj kaj novega, a namesto tega se je začelo kupovati tujo produkcijo, ki je res bistveno cenejša, a mi moramo spodbujati in promovirati domačo kulturo. Sicer bomo poznali vso alpinistično zgodovino Francozov in Američanov, svoje pa ne. Naloga nacionalne televizije je nedvomno tudi to, da razvija in širi domačo gorniško produkcijo. In da za to zagotovi denar in možnosti. Ne bi rekel, da ni posluha za gorništvo, je pa včasih do uresničitve dolga in trnova pot. No, na festivalu bomo premierno prikazali film Tista lepa leta (o povojni generaciji slovenskih alpinistov, op. p.), ki je nastal v sodelovanju z RTV Slovenija. In tudi za naprej imamo zamisli.

Mnogi verjetno menijo, da se festival vrti predvsem okoli alpinizma in plezanja, ekstremov, norosti?

Letos bo največ filmov, šestnajst, na temo gorske narave in kulture, ki so najbolj zanimivi za najširše občinstvo. Prav z njimi ga tudi nagovarjamo.

Leta 1989 ste prejeli srebrni encijan za najboljši alpinistični film Južna stena Cerro Torreja (preplezana v navezi z Janezom Jegličem - Johanom) na znanem festivalu gorniških filmov v Trentu. Šlo je za izjemno zahteven in odmeven vzpon. In zmogla sta ga s šestkilogramsko kamero?
Zdelo se mi je, da predavanja z diapozitivi, z mrtvo sliko, ne zmorejo dovolj dobro prikazati alpinizma. Ljudje so me na cesti spraševali, češ kako to gre, ali spimo kar v nekih snežnih luknjah, po vrvi plezamo gor. Pa sem dejal, poskusimo s kamero! Ker z Janezom nisva imela kamere, sva si jo sposodila v nacionalni televizijski hiši, 16-milimetrski bolex s tremi objektivi, dobila sva nekaj inštrukcij in odšla v Patagonijo, polna navdušenja. No, seveda je bilo treba težko kamero nositi s sabo v steno, kar nekaj časa nama je vzelo tudi menjavanje filma in bog ne daj, da bi kaj padlo nanjo! Doma sva nato ugotovila, da sva naredila nekaj res lepih posnetkov, a jih je bilo premalo za film. Istega leta smo šli še enkrat v Patagonijo in posneli še vstop v steno, montirali film, a so mi na televiziji dejali, da žal nimajo toliko denarja, da bi ga poslali na festival v Trento. Zato sem to storil sam in zmagal v kategoriji alpinizem, kar je tudi najvišje priznanje slovenskemu gorniškemu filmu v tujini. Pozneje sem kot snemalec občasno še pomagal pri oddaji Gore in ljudje, da bi se resno lotil snemanja, pa je bilo premalo časa, bil sem preveč vpet v alpinizem.

Tudi vaša alpinistična pot se zdi izvrstna predloga za filmski scenarij. In za prikaz osemdesetih let, iz katerih so vaši najvidnejši vzponi, zlasti v Patagoniji, pisec nikakor ne bi mogel mimo knjige Nevarna igra angleškega plezalca Paula Pritcharda. V njej vam nameni obsežno poglavje, med drugim piše: »Lokalni poznavalci, vsakoletni romarji v velike stene, govorijo o njegovih (Karovih, op. p.) smereh s kančkom humorja, ker so tako nemarno drzne. Za dve od njih (obe sta še neponovljeni, op. p.), Hudičevo zajedo v Fitz Royu in Peklensko diretisimo v Cerro Torreju, je značilna velika objektivna nevarnost, neodvisno ju včasih imenujejo 'tisti slovenski splakovalni kuloar smrti'.«

(nasmešek)
Seveda, mnogi so opazovali te velike stene z vznožja in res vzbujajo strahospoštovanje. Tudi mi smo to doživljali, ko smo bili v steni. Ampak takrat smo bili mladostno zagnani, nekako prepričani, da se nam ne more nič zgoditi. Seveda je bilo nevarno v tem … splakovalniku.

Ob gledanju predfilma o soliranju Alexa Honnolda v velikih stenah brez varovanja se ne da otresti vprašanja, kako dolgo še. Vprašanje, ki se pogosto postavlja tudi v alpinizmu. Ste se kdaj vprašali, kdaj opustiti drzne vzpone?

Takrat, ko za to ni več prave motivacije. Bog ne daj, da bi se v alpinizem silil. Mogoče te tudi kakšne stvari opozorijo, da je čas za umik. Frančka (Kneza, op. p.), recimo, je njegova nesreča med odpravo na Anapurno. Mogoče so takšni signali pomembni, a jih moraš zaznati, začutiti, da rečeš, dovolj je bilo. Veliko nesreč alpinistov se sicer ni zgodilo v najzahtevnejših delih na gori, recimo, nesreča Nejca Zaplotnika na Manasluju. Večkrat se zamislim in poskušam ugotoviti, kolikokrat sem bil v takšnih situacijah. Za nekatere veš, za marsikatero ne. Ne vem, kako blizu je bilo, da se utrga, recimo, plaz, ko sva z Johanom hodila pod njim. Saj sem se vedno zavedal nevarnosti, ampak v mladostni zagnanosti si zaslepljen. To se te ne tiče. Ob prvih signalih, nesrečah soplezalcev, se zamisliš. Ko se je Jeglič ponesrečil (Nuptse, 1997, op. p.), sem se odpravljal v Patagonijo. Seveda nisem šel, v podzavesti sem imel vse to, kar se mu je zgodilo. Potem je počasi splahnelo, no, saj se občasno vrne … Treba bo počasi končati (nasmeh).

Plezali ste doma, od petnajstega leta, drugod v Alpah, v Himalaji, Patagoniji, ZDA … Patagonija vam je najljubša. Zakaj ne Himalaja s svojimi osemtisočaki? Navsezadnje je bil tudi vaš vzpon čez zahodno steno Bagiratija III leta 1990 z Jegličem izjemno odmeven.

V Himalaji se nisem nikoli zares našel. Šel sem v Himalajo; takrat, v osemdesetih letih, so bile to zvezne odprave, če si šel, si imel tudi pokrite stroške. A s srcem nisem bil nikoli pri osemtisočakih. Bolj so me zanimale stene. Mogoče je kaj povezano s tem, da sem na začetku svoje plezalne kariere spoznal Frančka, tako sem se že na začetku srečeval s strmimi stenami in so mi prirasle k srcu. Vsi trije, še z Janezom, smo jih nato veliko plezali skupaj, in ko smo bili leta 1983 prvič v Patagoniji, sem vedel, da se bom vračal. Nazadnje sem tam plezal leta 2005 (z Andrejem Grmovškom, tudi prvenstveno smer, op. p.). Strme stene v Patagoniji me še vedno zanimajo. Mogoče ne več toliko navpične in dolge kot v prejšnjih dveh desetletjih, rad pa bi tudi bolje spoznal Patagonijo, v njej užival; vselej smo prileteli tja, bili stoodstotno skoncentrirani na plezanje, plezali smo kot zmešani in potem zdivjali nazaj.
Tista lepa leta je naslov slovenskega filma o povojni generaciji alpinistov. Verjetno bi vi tako poimenovali tudi osemdeseta, ko ste največ plezali?

Takrat je bila med nami res zdrava klima, zdrava konkurenca, ki je bila le spodbuda za čim boljše vzpone. Res smo bili prijatelji. Z razpadom Jugoslavije je pošel kolektivni duh. Tudi v alpinizmu je šlo vse bolj v smeri one man banda, vse teže je bilo organizirati skupne odprave, vse manj je bilo želje po deljenju slave s soplezalcem … Mislim, da to ni bila prava smer, in vesel sem, da imamo zdaj v Sloveniji generacijo mladih, ki ubirajo zdravo, lepo alpinistično pot. Sicer pa je normalno, da se tudi alpinizem prilagaja času. Riccardo Cassin (legendarni italijanski alpinist, op. p.) je nekoč, ko so ga vprašali, kaj meni o novih časih, o razmahu športnega plezanja, dejal, da bi pač tako plezal, če bi se rodil v tem času. Jasno, s časom moraš naprej.
Če že filmska produkcija na področju gorništva v Sloveniji ne cveti, imamo pa precej knjig vrhunskih alpinistov. Vaše še ne …

Letos se lotevam tudi tega. Spodbujajo me in priganjajo, imam tudi nekoga, ki mi bo pomagal, a bojim se, da nimam toliko potrpljenja, da bi ure in ure sedel za računalnikom. Zgodb je veliko, samo na meni je, da začnem delati!
Mateja Gruden